slo eng eng
ogori
poti
sport
ponudba
slike
slika_v_zivo

Šmarna gora, 26.06.2016 04:48 vzivo
Šmarna gora, 26.06.2016 04:47
vzivo
Šmarna gora, 26.06.2016 04:47
vzivo
temperatura
26.6.2016 4:25
16.3 °C
vreme
slovreme
kontakt


01/ 5116 555

facebook
nasveti
novice
21. Rekord Šmarne gore

V sredo 15.junija popoldan se je zgodil že 21.Rekord Šmarne gore, ki se ga je udeležilo 56 tekmovalcev. Najhitreje je od vznožja v Tacnu na vrh Šmarne gore tokrat priel Simon Alič, ki je za vzpon potreboval 12 minut in 14 sekund. Izmed 11 deklet je bila najhitrejša Karmen Klančnih s časom 15 minut in 11 sekund.

REZULTATE SI LAHKO OGLEDATE NA TEJ POVEZAVI



crta


19. Likovna kolonija 2016

Razstava: Kamen na kamen … Šmarna gora
Avtor: Renata Kern

Letošnja, 19. likovna kolonija na Šmarni gori je bila prav posebna, saj so učenci sedmih bližnjih šol, OŠ Franca Rozmana Staneta, Medvode, Pirniče, Preska, Vižmarje Brod, Vodice in Šmartno pod Šmarno goro poslikali skale ter upodobili “okamenele”.

Njihove upodobitve, motivi so slikovno in v besedi razloženi na razstavi v Galeriji pod velbom, ki si jo lahko ogledate še preko poletja, nekaj pa lahko razberete v spletni galeriji.

Naša vsakoletna gostiteljica, gospa Ana Češnovar, lastnica Gostilne Ledinek, je za nas zapisala nekaj vtisov:

“Letos smo želeli, da bi šolarji ustvarjali na naraven material, da bi bila njihova dela trajno razstavljena, ter bolj na očeh, kot v dokaj skritih razstavnih prostorih. Kamen je bil torej logična izbira, ki jo je nemudoma potrdila tudi vodja likovne kolonije, učiteljica Renata Kern. Skupaj smo ugotovili, da o Šmarni gori govori zelo veliko legend (Kako je Šmarna gora nastala, Legende iz časa turških vpadov) in da bi bila velika škoda, če skal ne bi poslikali z domačimi motivi.

Čeprav smo na začetku pričakovali, da bodo skale in poslikave na njih pritegnile predvsem otroke, smo kmalu ugotovili, da tudi precej odraslih ne pozna zgodovine najbolj obiskanega hriba v Sloveniji. Torej je dodana vrednost letošnje likovne kolonije ne le umetniška, temveč tudi izobraževalna. Marsikateri pohodnik bo na podlagi slik na skalah in spremljevalnega dela Likovne kolonije v razstavnih prostorih izvedel ali pa vsaj obnovil svoje znanje, zakaj so domačini na vrhu postavili tako mogočno obzidje, ki je še danes skoraj identično kot pred 500 leti.”

Odprtje razstave smo letos obeležili s sprehodom od skale do skale, ob kateri so učenci predstavili svoj del zgodbe o upodobljenem. Zaključek odprtja pa je vedno skupen ogled razstave v galeriji in pogostitev.

Ob tem zahvala Gostilni Ledinek za vso podporo ter vsem ustvarjalcem.

Vabljeni na ogled na Šmarno goro!

Fotografije letošnje kolonije si lahko ogledate na tej POVEZAVI.



crta


Veronikini Šmarnogorski nasveti

Gorski tek: Izziv treh vrhov

Budilka v Kranjski gori naju zbudi v soboto (18.6.) ob 3h ponoči. Čaka naju letošnji nov izziv v gorskem teku. Trasa poteka po treh vrhovih: iz Čičar na prelaz Vršič ter na Slemenovo špico (1. vrh), dol čez Grlo v Tamar ter naprej do Rateč in na vrh Tromeje (2. vrh), dol na prelaz Korensko sedlo ter gor na vrh do oddajnika nad Srnjakom (3. vrh). Izziv je velik zalogaj, česar se dobro zavedava, toda dokler ne poskusiš ne veš, ali boš zmogel ali omagal. Midva z možem se s tem nisva obremenjevala. Zavedava se, da sva se celotno leto dobro pripravljala s konstantnimi gorskimi teki, ki so potekali večinoma v domači vasi v Tacnu, kjer sva tekla okoli Šmarne gore in na vrh ter drugo gorsko relacijo, ki je potekala iz Čičar na vrh do oddajnika ter čez prelaz Podkoren ter nazaj. Oba teka sta bila dolga 13km in cca. 500m višinske razlike. Tekla sva dva gorska teka na teden. Jaz sem imela še ogromno kondicijskih treningov za sabo, ki jih sama vodim v našem lokalnem Gasilskem domu. Pozimi nama ni niti en tek izostal oz. če je bilo res premrzlo (kar pa letos ni bilo) sva ogromno tekla na smučeh.

Če potegnem črto, sva bila glede srčno-žilne kondicije ter mišične kondicije (treningi na moč) dobro pripravljena. Lanska izkušnja ( ) naju je vodila direktno do letošnjega izziva. Če sem natančna, je mož takoj po lanskem osebnem izzivu že potegnil iz rokava novega - letošnjega, ki sva ga do potankosti obdržala le smer štarta sva obrnila. In tukaj smo! Na štartu novega izziva.

Stojiva na pragu bloka v Čičarah in mož pritiska na mobi in štima program, ki spremlja najin tek. Jaz gledam v zvezde na nebu. Pomislim na to, da bova v parih sekundah začela najin izziv in spomnim se lanskih občutkov, ki so bili prekrasni. Kaj bo letos? Ali nama bo uspelo? Sploh si ne upam pomisliti na konec, na uspeh. Kar ne morem verjeti, da bi nama uspelo, ker se nama niti ni sanjalo, koliko dolga je relacija. Predvidela sva okoli 10km več kot lani. Rečem: »lahko greva?« Štartava ob 3:17.

Tečeva res lahkotno in uživava ob zvezdah in nočnem miru in tišini. Še ptički niso začeli žvrgoleti jutranjice. Tek na Vršič je balzam in na poti naju prehiti le en avto. Pri Erjavčevi koči se ustaviva ter popijeva pripravljena napitka in dotočiva v prazni flaški studenčnico ter dodava elektrolite. Prišla sva 10 minut prej kot lani. Nato tečeva še dva ovinka ter se priključiva na pot, ki vodi do Slemena. Med potjo končno dočakava prvi žarek sončnega vzhoda. Tečeva oz. tudi hodiva naprej ter prideva do odcepa za Grlo. Tega predela sem se malenkost bala oz. nisem vedela, kaj naju čaka: sneg, vlaga, drseče skale. Toda, ker sva pričakovala najhujše, sva nagrajena s težkim, toda popolnoma neproblematičnim spustom v dolino Tamar. Tam si očistiva čevlje peska in drobirja ter nadaljujeva s tekom. Moža med tekom malo ščipa v kolenu, toda brez težav nadaljeva pot mimo Planice ter prideva v Rateče, kjer sva imela na skrivnem mestu skrita dva napitka. Popijeva ju z užitkom, saj imata sladek okus zaradi riževega mleka. Tečeva dalje brez premora. Ko prideva do razcepa: ali greva po široki ovinkasti poti ali hitri strmi na vrh Tromeje, ne odlašava, ampak naju kar noge ponesejo na strmi del poti. Tukaj hodiva do vrha Tromeje. Točno 8h je ura in očitno sva prva v tem dnevu prišla na vrh. Krajši čas občudujeva prekrasen razgled na avstrijska jezera in pogled nama uhaja na nasprotni hrib Dobrač, ki nama dela občasne »tekaške lušte«, toda ni časa za sanjarjenje. Gremo naprej! Tečem pred možem, ker ga koleno občasno močno zaboli in mora opočasniti. Pot iz vrha Tromeje do prelaza Korensko sedlo je dolga 9 km in se vije kot tanko črevo. Poteka v senci dreves, tako da sem bila kar vesela vsakega sončnega žarka, ki me je med potjo oplazil. Na Korenskem sedlu imava še zadnjo skrito zalogo, ki jo seveda na dušek spijeva. Elektrolite sva tudi popila, toda imava še limonado v mehu nahrbtnika, ki ga mož z lahkoto prenaša, ker je resnično ergonomski in se popolnoma prilega telesu ter ne vpliva na tekaški korak. Na Korenskem sedlu vprašam moža ali greva naprej. Sama sem vedela, da grem dalje. »Greva naprej, pa četudi po vseh štirih, kamor gre bik naj gre še štrik!« Je rekel in oba sva se nasmejala drug drugemu, ker sva izgledala res smešno. Potna, malo kriplasta, toda odlične volje sva nadaljevala pot navkreber.

Ko se lotiva zadnejga vzpona, čutim vsako mišico na telesu. Za zabavo, da bi mi ovinki hitreje minili, štejem mini slapove, ko grem mimo njih. Mož je tokrat pred mano in noge ga kar nesejo naprej. Zadovoljna sem. Ko pridem do moža, mi pove, da sva pretekla že več kot 42km. »Vauuu, to pa je nekaj!« Vzkliknem. Malo še tečeva po ravnini in že doseževa zadnji vrh - oddajnik. »Noro, bravo midva!« Vzklikava in kar malo pozabiva, da naju čaka noro strm spust do gostilne Srnjak in še dalje do cilja. Toda greva mirno naprej mimo oddajnika in že naju objame senca gozdička, kjer se redno spuščajo downhilovci s svojimi norimi kolesi. »Auuuu!« zatuliva, ker je bolečina v kolenih huda, kot hudič. Moža tako zaboli, da v trenutku zmrzne na mestu. Jaz pograbim dve palici in si z njima pomagam pri tem noro strmem sestopu. Mož zatuli za mano, naj grem naprej, ker sem hitrejša in naj dam Piko lulat, ko pridem domov, da ne bo revica predolgo čakala. Kar milo se mi stori, malo zaradi moža, malo pa zaradi Pikice. Res sem hitrejša pri teku navzdol od moža. Tudi ko tečeva na rednih treningih, ga prehitim. Gor pa prehiti on mene. Tako se vedno »zglihava« na cilju.

Tečem dol, palici odvržem takoj, ko pridem iz hujše strmine. Ko pridem do mojega ljubega Srnjaka (gostilna) ter noge začutijo znan klanec pod sabo, me preplavi občutek lahkotnosti. V trenutku gre čez mene val energije in ugodja, ki mi bolečino kar odplakne stran. Tečem na polno in lahkotno in sveže in kot da bi komaj začela. »NORO!« si rečem in v hipu sem v dolini, tečem po ravnini in noge kar same letijo naprej in naprej. Cilj. Doma sem! Kar poskakujem po stopnicah in že odpiram vrata. Pika je že zdavnaj budna, saj je ura 10:20. Tekla sem 7ur. Piko dam ven in se z užitkom zleknem na travo. Sezujem se in pogledam stopala. Popolnoma brez žuljev, le vlažna in nagubana so od potu. Zazrem se v jasno modrino neba. Mož pride 17 min za mano in oba leživa na travi. Uživava in ponosna sva drug na drugega.

Isti dan so se nama razboleli sklepi in čutila sva kolena in kolke. Seveda sva šla takoj po poznem zajtrku na dolg sprehod do Jasne, kjer se je mož pognal v jezero, jaz pa sem notri namočila noge in potopila glavo. Naslednji dan sva imela musklfiber v mečih, in po malem po rokah in celem telesu. Gorski tek je resnično preizkušnja celotnega telesa. Kar se tiče psihe, pa sem prepričana, da traja priprava kar od takrat, ko si zadaš izziv, do konca. Če se odločiš, da ti bo uspelo, ti uspe! V to verjamem! Res pa je, da na takšnih preizkušnjah, nikoli ni odvisno vse od samega sebe. Nama so bile zvezde pri tem izzivu naklonjene - dobesedno.

Tekla sva 47km, 2100m višinske razlike, 7 ur in 20 minut.





Arhiv nasvetov najdete na tej POVEZAVI.

crta


panorama