slo eng
ogori
poti
sport
ponudba
slike
slika_v_zivo

Šmarna gora, 18.12.2014 09:28 vzivo
Šmarna gora, 18.12.2014 09:28
vzivo
Šmarna gora, 18.12.2014 09:28
vzivo
nasveti
temperatura
10.12.2014 14:29
4.2 °C
vreme
kontakt


01/ 5116 555

facebook
hribolazec
novice
Praznični sejem



slika


crta


Veronikini Šmarnogorski nasveti

Oseminštirideseti nasvet:

Moj zimski tek na Vršič
Nekega jutra sva se z možem odpravila tečt. Bilo je decembra v Kranjski Gori. Jaz sem tekla svoj običajen tek 7km na pragu anaerobnega napora. To je faza, ko tečeš na pragu visoko intenzivnega napora, ne moreš govoriti in kuriš energijo večinoma iz mišic t.j. mišični glikogen. Mož se je odločil podaljšati tek. Nazaj je prišel po dveh in pol urah in pretekel 23km na vrh Vršiča in nazaj v Čičare. S seboj ni imel ne vode in nič za jest. Zjutraj pa sva kot po navadi oba popila le vodo in vodo z limono, tj. cc. pol litra tekočine. Nikoli ne jeva pred tekom, ker ne marava, da se nama hrana premetava po želodcu. V dolini je padal rahel dež. Ko se je vrnil v stanovanje, se ni vlekel po vseh štirih, ampak je rekel, da ga nič ne boli. Naslednji dan ni imel popolnoma nič musklfibra. To je bil njegov do sedaj najdaljši tek in še ta pol poti v klanec po snegu, nazaj pa po strmini dol, kjer najbolj trpijo sklepi. »Bravo,« sem mu rekla in mu bila na tihem fovš. Rekla sem, da tudi mene mika, ampak da ne morem toliko preteči, da pa grem naslednji dan tudi jaz vsaj malo v klanec. Tako sem šla, brez pritiska, prej z veliko radovednostjo, kako bo. Ali me bodo meča pri teku navzgor zelo pekla, ali mi bo motivacija padla? Nisem imela nobenih ciljev le preizkušanje svojih sposobnosti. Poleg tega me je malo zanimalo, kako je to, ko tečeš v fazi ugodja, t.j. faza, ko ne matraš telesa, ampak tečeš v aerobnem območju, vendar še vedno tako hitro, da se ne moreš vmes kar pogovarjati ali prepevati. Tekla sem in tekla, na nič se nisem ozirala kot zgolj na lasten občutek za telo. Če bi mi telo začelo govoriti, da ne more, zaradi bolečin, prehude lakote..., bi se preprosto obrnila in stekla nazaj. Toda tekla sem korak za korakom. Prvih 5 km je vedno tako, da se telo še ogreva in navaja na tekaški korak, ko pa se navadi pa kar teče samo od sebe, z užitkom, brez bolečin, brez potreb po ustavljanju. Imela sem dovolj kondicije in veliko pretečenih tekov na moč. Tako je bilo pri meni vse do vrha Vršiča. Bil je sneg. Na polovici poti na vrh ga je bilo že cca. 15 do 20 cm, toda stopalo sem prilagajala terenu. Če je bil zelo strm klanec, sem tekla samo po sprednjem delu stopala (brez dotika pete tal), če je bilo malo bolj ravno, sem tekla kot običajno po sprednjem delu stopala z dotikom pete tal. Ko sem prišla na vrh sem zatulila kot volkulja, se obrnila in brž stekla nazaj. Na vrhu je bil močan veter, ki je bril neposredno v moj obraz. Toda bolečine nobene, lakote nobene, žeje nobene. Super!!! Toda potem me je čakala še pot nazaj in t.j. cca. 12km. Gremo! Po polnem snegu je šlo kot »sneta sekira«, prav uživala sem. Tekla sem z dolgimi koraki bolj po petah, ker je bil mehak sneg. Poleg tega sem pazila, da si ne zvijem gležnja. Ko se je sneg končal, pa so se pojavile neprijetnosti. Tekla sem po asfaltu, toda zaradi izredne strmine in hitrosti, ki sem jo imela (nikoli se ne štopam, samo po lastnem občutku se ravnam), je bilo kar naporno za sklepe. V vsaki fazi pristanka sem pazila, da sem obrnila stopalo na notranji del t.j. dotik tal najprej z blazinico palca in pete, tako sem ohranila ravnotežje in ublažila udarec s podlago. Koncentracija je bila na višku, telo čvrsto in napeto- še dobro da delamo na treningih veliko na stabilizaciji trupa in utrjujemo ramenski obroč. Tik pred koncem poti, sem čutila, da me zajema utrujenost v nogah. Tekla sem bolj počasi, brez bolečin, toda z zadnjimi rezervami. Lakote in žeje nisem posebno čutila, vedela pa sem, da bi morala ravno na tej točki popiti nekaj elektrolitov in ogljikovih hidratov pa bi se mi moči vrnile. Premišljala sem, kaj ko bi me čakalo še 20km, ali bi jih lahko pretekla! Ne vem. Mogoče, če bi imela za piti in jesti. Motivacijo sem imela, pljuča in srce sta bila kot na začetku, samo noge so bile utrujene. Bomo videli, ko odtečem naslednji spontan izziv! Naslednji dan sem imela samo kolke malo razbolene, drugega pa nič. Šla sem se razhodit na Šmarno goro. Še en dan kasneje pa sem šla spet na običajen jutranji tek  Torej sem na pravi poti in komaj čakam na naslednji spontan izziv!



Arhiv nasvetov najdete na tej POVEZAVI.

crta


panorama