slo eng eng
ogori
poti
sport
ponudba
slike
slika_v_zivo

Šmarna gora, 01.09.2015 01:44 vzivo
Šmarna gora, 01.09.2015 01:44
vzivo
Šmarna gora, 01.09.2015 01:44
vzivo
temperatura
1.9.2015 1:30
19.5 °C
vreme
slovreme
kontakt


01/ 5116 555

facebook
nasveti
novice
Razstava 120. letnica potresa

Vabljeni na ogled razstave fotografij ob 120. letnici Ljubljanskega potresa.

120. LETNICA LJUBLJANSKEGA POTRESA

14. aprila leta 1895, je ob 23.uri in 17. minut Ljubljano in širšo okolico stresel močan potres, ki so ga čutili tudi na Dunaju, Milanu, Bratislavi, Sarajevu ...
Škoda po potresu je bila zelo velika. Od vseh ljubljanskih hiš (1373), jih je ostalo nepoškodovano le okoli 30. Zgradbe na Šmarni gori niso bile huje poškodovane.V Šmartnem pod Šmarno goro je bila zelo poškodovana šola, V Šentvidu pa poleg cerkve in šole, še več hiš in gospodarskih poslopij.
Potres je v Ljubljani in okolici zahteval sedem smrtnih žrtev in več ranjenih. Pomoč je kmalu pričela prihajati iz vseh dežel monarhije, drugih evropskih držav in celo Amerike. Po potresu je bila Ljubljana z okoliškimi kraji vrsto let živahno gradbišče in to obdobje med leti 1896 in 1910, so poimenovali tudi "preporod Ljubljane".

Zmago Tančič

vir : Janez Kajzer " S tramovi podprto mesto"



slikovno gradivo : zbirka Zmaga Tančiča

crta


Veronikini Šmarnogorski nasveti

Šestdeseti nasvet:

Izziv, ki ni kar tako

Ura je 3:30 ponoči. Budilka zazvoni. Jaz sem nemudoma pokonci. Ponoči nisem mogla spati, ker sem imela ves čas v glavi najin izziv. Izziv, ki sva si ga pred meseci postavila z možem. Pravzaprav sem imela izziv že ves teden nenehno v glavi. Porajala so se mi vprašanja: kakšen nahrbtnik rabiva? Kaj spraviti notri? Ali bova tekla v vročini? Kako bo s hrano? Ali bo voda kje na poti? Kaj če pri gorskem spustu kdo pade? Oblečem se. Kje imam tekaški nedrček? Nikjer ga ni. Mož mi reče, da naj tečem brez. A si nor?! Vzkipim. Kako sem lahko pozabila nekaj tako osnovnega. Jezna sem, ampak vem, da moram nekaj storiti. Že vem, kopalke! Bo kar bo, si rečem. Popijem poln kozarec vode in še enega z limono. Še fotka moža v polni »bojni opremi« in gremo! Doma sva najprej splanirala pot. Nameravala sva teči iz Čičar v Kranjski Gori na vrh Vršiča, se povzpeti na Sedlo (po pot, ki vodi na Slemenovo špico), se spustiti čez Grlo v Tamar in teči mimo Planice nazaj v Čičare. Idejo za tokraten izziv sva dobila kmalu po premaganem Vršiču, kamor sva tekla decembra pozimi v snegu (razdalja 26 km iz Čičar v Kranjski Gori na vrh Vršiča in nazaj, premagana višinska razlika cca 800 m, moj čas: 2 uri in 40 minut, od moža: 2 uri in 20 minut). Takrat sva tekla ločeno: on v soboto, jaz v nedeljo. Ker sva takrat Vršič gladko premagala, sva si želela še malo globlje preizkusiti najino vzdržljivost. Tokrat bova tekla skupaj in si tovariško pomagala. Takrat sva tekla na tešče. Sedaj to ne bi prišlo v poštev. Smo avgusta in v vročinskem valu. Nora sva, da se sploh lotevava takih izzivov. Mar bi tako kot večina delala pohodniške izlete po hribih in uživala ob Jasni. Toda ne midva. Pred nama je vikend, ko doma ni otrok, in kljub vročini je odločitev za izziv padla. Malo je manjkalo, da bi izziv padel v vodo, ker sem si na morju pridelala pošteno vnetje meč in sem bila prisiljena potisniti tek v stran. Kondicijo sem vzdrževala s plavanjem. Zadnja dva tedna pa se je noga izboljšala in naredila sva nekaj daljših tekov (10 km, 13 km). Ker se je avgusta začela nova sezona kondicijskih treningov, sva se lahko celovito pripravila. Seznam nujnih potrebščin imam. Je kar dolg.

Večer pred tekom pripraviva tekaški nahrbtnik (Camelbak Ultra LR). V meh natočiva 2 litra limonade. Vsak imava pripravljenega 0,5 l beljakovinskega napitka. V žepkih imava še malenkosti: 2 vrečki elektrolitov v prahu, 2 vrečki mešanice ogljikovih hidratov in beljakovin, mobitel, denar, gaze in obliže, švicarski nož, sončno kremo, vazelin za pekočo kožo, wc papir. Tako, to je to. Mož si natakne 4 kg težak nahrbtnik in se opazuje v ogledalu. Verjetno premišljuje: Le kako bom to jutri nosil? Ali bo opletalo sem in tja? A bo kaj ven padlo? Spat greva zgodaj. Ob 21h. Zunaj so zvezde in lunin krajec, čudovit hladen zrak in globoka tišina. V možganih delam hitro analizo: hidrirana sva, vse imava, prva postaja za vnos hranil je na vrhu Vršiča. Tečeva na tešče, ker sva tako navajena in ker imava vsak 0,5 l vode že v sebi. »Sedaj pa uživaj in se predaj,« si rečem in točno to storim. Tečeva počasi korak za korakom. Moža malo bremzam, ker ga hitro zanese. Ko prideva do prvega ovinka na Vršič mi reče: »Pa se je začelo. Prvi ovinek je premagan.« Zabrusim mu, naj mi ne omenja več ovinkov, ker bom znorela, če bo vsakega posebej komentiral. Pred nama jih je še več kot dvajset in ne kratkih. Zasmejal se je in najin pogovor je stekel. Pravi užitek. Opazovala sva mirno nočno pokrajino, se smejala, komentirala avtomobile, ki so naju prehitevali. Srkala limonado. Občudovala sončni vzhod in že sva bila pri Erjavčevi koči. Popila sva hranila, se umila v studenčnici, naredila vsak svoj napitek s hranili ter dotočila vodo v meh, v katerega sva dodala oba zavojčka elektrolitov. Zadržala sva se 20 minut. Pot sva nadaljevala v hoji s hitrim tempom na Sedlo. Sončni žarki so začeli šele dobro osvetljevati gore okoli naju. Na vrhu sedla sva vriskala, ker sva dosegla najvišjo točko najinega izziva. Med spuščanjem skozi Grlo v Tamar sva naletela na čredo gamsov. Kar ustavili smo se in se nekaj trenutkov nemo opazovali. Oni so prvi odskakljali proč. Pot čez Grlo je izredno strma in na skalnatem delu kar nevarna. Vse okoli so ostre skale in drseč kamnit teren. Slišali so se samo najini komentarji v smislu: »Pazi drsi, pazi kamen, ojoj, itd.« Nato v steni na desni zaslišiva rahel grušč kamenja. Še en gams. Mirno je stal in naju od zgoraj dol opazoval. Midva pa njega. Ni se dal motiti. Še midva se ne bi, če ne bi imela še krepkega dela poti pred sabo. Ko sva prišla na ravnico in na široko pot, sva se ustavila, popila še vsak 0,5 l hranil ter si očistila čevlje in nogavice kamenja. Bila sva zadovoljna, ker sva se odlično počutila. Nadaljevala sva po poti v hitrejšem tempu in uživala. Tekla sva mimo Planice in po poti, kjer je pozimi speljana proga za tek na smučeh. Moža je skrbelo, da bova prišla v Ratečah na asfalt in je pazil, da sva se držala krasne travne poti. Ves čas, tokrat že po soncu, sva tekla po čudovitih travnatih poteh mimo pašnikov, krav, kmetij. Ker je bila pot pred nama še kar dolga in seveda zaradi utrujenosti, sem upočasnila. Toda v enem trenutku sem se zavedala, da če bom tekla tako, me bodo začeli boleti sklepi ali hrbet. Zato sem se zavestno odločila za pravo tehniko: aktiven odriv od podlage s sprednjega dela stopala, hrbet vzravnan. Kmalu sem dobila val energije in zadnji kilometer sva elegantno pretekla v dobrem tempu. Občutka utrujenosti in težkih nog nisva imela. Počutila sva se naravnost odlično. Ura je bila 8: 45, ko sva stopila v stanovanje in naju je pritekla pozdravit najina psička Pika, ki je do takrat sladko spala. Pretekla sva: 27,6km, premagala višinsko razliko 1.130 m, in to v času 4 ure in 38 minut (v čas je vštet tudi počitek). Počitek sva imela 20 minut na vrhu Vršiča in 10 minut v dolini Tamar. Utrujenost je prišla za mano. Tisti dan sem sovražila vsako stopnico. Razbolela so se mi kolena. Drugo mi ni delalo težav. Mož je malo čutil stegna, sicer nič. Očitno je iz jekla. Tisti dan sva šla še na sprehod do Jasne, kjer sva se naplavala in počivala. Naslednji dan sem se počutila krasno. Kolena me niso več bolela, le rahla utrujenost in želja po ležanju me je dajala. Mislim, da je čas za nov izziv.



Arhiv nasvetov najdete na tej POVEZAVI.

crta


panorama