Aljažev stolp vrh Triglava (2864 m)

V knjigi "Spomini" Jakob Aljaž na zelo zanimiv način opisuje, kako in zakaj je potekala gradnja Aljaževega stolpa.

" Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem najvišji posestnik.

V tej najvišji zgradbi v naši državi se hrani spominska knjiga, štampiljke, trije okrogli stolčki za počitek, posebno ob mrzlem vetru, in na steni je naslikana panorama z imeni daljnih in bližnjih gora.

Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četvorico ljudi. Prvotno sem imel v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti - poštenjaki.

Zaradi vetra in snega so vrata majhna in nekoliko od tal. Posamezne kose stolpa, iz debele pocinkane pločevine je izdelal in na Triglavu skupaj zbil g. Anton Belec iz Št. Vida nad Ljubljano.

Železni stebri (Winkeleisen) znotraj stolpa so v skalo z betonom zaliti. Strelovod drži na severni strani od strehe 25 m daleč pod sneg.

Žica je bakrena. Pa strela gre tudi po drugih žicah v skale, izmed katerih je eno zelo razneslo.

Zaradi stolpa sem imel veliko pravdo. Nemci so me tožili, da sem pokončal podzemeljsko triangulacijsko točko I. reda, kar pa ni bilo res, ker so vrh Triglava pred 40 leti civilni inženirji postavili le leseno piramido za merjenje, ki so jo pa vremenske nezgode pokončale.

Tožil je češko-nemški deželni geometer K., ki je ukazal radovljiškemu geometru, naj zasliši kmete, turiste, lovce, vodnike - in to vse za mojim hrbtom. Preiskava je tekla že pol leta, preden sem jaz kaj izvedel. Dotične obravnave in poizvedovanja sem deloma zaupno v roke dobil.

Jaz pa sem imel dobre priče, da so pred 40 leti merjevci postavili le leseno piramido, ne pa podzemeljsko triangulacijsko točko položili. Priče so bile: Požganc (Janez Klinar) in srenjski sluga Gregor Legat. Nemci so se že košatili, kajti deželni geometer je bil zažugal:

" Triglavski stolp bomo odstranili in župnik Aljaž bo plačal 1000 fl. kazni."

Jaz pa sem vedel, kar sem vedel, in sem se jim na tihem rogal.

Ko smo sedeli v Radovljici v gostilni na vrtu in mi je župnik Berlic rekel:

"Nemci zoper tebe na Triglavu nekaj rujejo", mi je ušla samozavestna gorenjska zafrkancija:

"Vsi skupaj se bodo pokakcali".

Vsa družba je prasnila v smeh, med njimi tudi sodni svetnik.

Zanimivo je tudi, kako sem potegnil načelnika nemške Sektion Krain, ko je tekla preiskava zaradi Triglavskega stolpa, in smo pri Šmercu skupaj pili.

Rekel mi je: " Mi stolpa tukaj ne bomo trpeli. Tukaj mi delujemo in stolp se mora podreti !"

Prosil sem ga navidezno prav ponižno, naj stolp vendar pusti, kajti - "Saj veste, kaj je pleh. V 5-ih letih ga rja sne in vsega je konec ! Načelnik prikima zadovoljno: "To je pa res!"

Z veseljem sem potem Slovencem pripovedoval kako sem mu mustače potegnil. Triglavskega stolpa pa še do današnjega dne ni rja snedla.

Vseh sitnosti so me končno rešili vojaki.

Stotnik Schwarz je dokazal, da poprej podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu ni bilo, ampak da so civilni geometri le leseno piramido postavili.

Prosil me je, da je vzel stolp za mero in sicer črto med streho in steno ter je v sredi stolpa zakopal škatlo s pergamentom kot resnično triangulacijsko točko, ter je rekel:

"Sedaj je stolp pod cesarskim varstvom, ostane pa Vaša last. Prepisati ga ni treba. Nobeden nima pravice stolp poškodovati in iz Dunaja sem dal ukaz na okr. glavarstvo, naj orožniki vsako leto pogledajo, ali je kdo stolp poškodoval. Če pa Vi na stolpu kaj predelate, nam tudi naznanite."

Vesel sem bil, ker sem dobil popolno zadoščenje, in Aljažev stolp je bil kmalu širom znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je med Ijudstvom zaslovel po Janku Mlakarju, ki je v Družbi sv. Mohorja popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga je komaj stlačil v stolp.

Ko pa se je Trebušnik v stolpu najedel, se bere in na sliki vidi, kako ga skozi premajhna vrata ven vlečejo, da na ves glas kriči. Ta dovtip je šel po vsem slovenskem svetu in je Trebušniku samemu všeč.

Nastal pa je Triglavski stolp takole:

Leta 1895 smo ga šli postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Kobar.

Takrat smo prenočili v stari mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče.

Bila je gosta megla. Zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa.

Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče: kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan ker je bil doma iz Mojstrane.

Ta mi je prijazno in zaupno rekel: To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj; sicer bi za Vas ne bilo prostora. Bilo je malo postelj ob steni, po dnevi so postelje na steno kviško pnpenjali. Nemški turisti, člani Alpen-Vereina-seveda-imajo prednost pred Slovenci.

V tistem Irenutku sem sklenil da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo za sebe in za par prijateljev. Če pa se bo Slov. Plan. Društvo na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje, to bom prihodnji teden ogledal; če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom svojo kočico postavil vštric Dežmanove koče 10 korakov od nje... - tako užaljen je bil moj narodni ponos.

Šlo bo! Svet je naš, Dovške občine -137 upravičencev, med katerimi sem tudi jaz - pa bi se na našem svetu Nemec tako šopiril, da bi Slovenec le s strahom šel na Triglav ? Ne !

Nekaj let pozneje me je v Mojstrani neki Nemec, ki je s Triglava prišel, srdito napadel, rekoč: Kako se predrzne Slov. Plan. Društvo na Triglavu kočo delati, ko smo mi Nemci pot gori naredili!

Drugi teden grem zopet na Triglav, spremljal me je pevovodja Matej Hubad, ki je bil slučajno pri meni, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za slov. Trigl. kočo.

Prenočili smo zopet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja s katerim smo peli: "Ave, maris stella" (Zdrava, morska zvezda).

On je imel lep bariton.

Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu: Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca Požganc in Kobar.

Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo zopet: "Ave maris stella" potem "Triglav, moj dom" in otvoritev je bila končana. -

Širše občinstvo je šele pozneje izvedelo o otvoritvi Triglavskega stolpa.

Nekdo je konstrukcijo železnega Triglavskega stolpa popisal v podlistku Laibacherice in tudi daljni turisti so se za stolp močno zanimali.

V njem je bilo varno zavetje pred mrzlim, strupenim vetrom, ko je prišel turist opehan v lahki obleki na vrh Triglava, v stolpu je lahko svojo karto razprostrl in užival mirno razgled.

Včasih je gori tako močan veter, da nese kamen...