 30 let se pač ne da strnit v
par besed, zato bo tole pisanje malo daljše. Pa saj nikogar ne silim da ga
prebira.
30-ti rojstni dan je
spoštovanja vreden jubilej, ki ga je dano praznovati redkim prireditvam in še
redkejšim »očetom prireditev«.
Poleg tega se je na Šmarni gori pisala zgodovina
Slovenskega in lahko rečemo tudi svetovnega gorskega teka.
Zato sem se odločil,
da se ob tej priliki sprehodimo skozi zgodovino Teka in dogajanj, ki so
tako ali drugače povezani s Tekom.
Navsezadnje je tudi sam Tek na prelomnici –
Miha gre po 36 letih dela na Šmarni gori v zaslužen pokoj, sam sem s 30. Tekom
zaokrožil prvih 50 let življenja in sem tudi že nekoliko utrujen….
Poleg tega me
čaka jeseni 2010 nov izziv – sodelovanje pri organizaciji prvega Svetovnega
prvenstva v gorskih tekih v Sloveniji – po EP 2001 največje gorsko-tekaške
prireditve v Sloveniji.
Za nama se krepi ekipa
Tekaškega Kluba Šmarnogorska naveza, ki se pripravlja na prevzem štafetne
palice…. Navsezadnje je čas, da prepustiva zadeve mlajšim, polnim novih idej…..Šmarnogorska pobočja že
desetletja služijo Ljubljančanom kot poligon za nabiranje kondicije. Koncem
sedemdesetih je bilo obdobje rojevanja športno-rekreativnih tekmovanj. Spomnimo
se smučarskih pa kolesarskih in tekaških maratonov in množice ljudi, ki se je na
ta način začela ukvarjati s svojim telesom!
Med temi mučitelji svojih teles, kot
so jih nekateri poimenovali, so zakrožile govorice o neverjetnih časih okrog 10
minut za vzpon na vrh naše Gore. Beseda je dala besedo in iz idej se je
rodila dirka. Najkrajša pot ni bila zanimiva, zato smo izbrali manj obiskano
in daljšo varianto po krožni Mladinski poti.
Vse skupaj se je začelo davne, deževne jeseni 79; teden dni pred tekmo je na sedlu zapadlo četrt metra; preko
travnika na Sedlu smo »skidali« gaz, odjuga pa je dan pred tekmo pobrala novo
zapadli sneg in ob poti so ostali le še beli dokazi naše zagnanosti.
Dan pred
tekmo sem na Goro prišel povprašat gostilničarja Miheta, če ima kaj proti, da bi
naslednji dan pred gostilno naredili cilj neke tekme, zraven pa sem mu v
nahrbtniku prinesel material za čaj: bezgovo cvetje, med, limone... 18. novembra
zjutraj, precej pred tekmo, ko smo pod napuščem gostilne Grad šele postavljali
mizo za prijavno službo, je prišel mimo slok mladenič v oprijetih kavbojkah in
črnih »špičakih« s polivinilasto vrečko v rokah iz katere so štrlele »adidaske«
ter preplašeno spraševal po nekem teku….
Čez tri ure sem mu okoli vratu obesil
prvo zlato medaljo Šmarnogorskega teka.
Lado URH je bil skupaj s svojim
bratom Ivanom eden od pionirjev slovenskega gorskega taka.
Med ženskami neke posebej hude
konkurence za prvič ni bilo – prva zmagovalke proge in edina udeleženka je bila
Terezija GEČ.
V naslednjih letih se je tek
»prijel« kot temu rečemo, predvsem med rekreativnimi tekači in drugimi
športniki, ki so tekanje po hribih koristili kot pripravo na svoje tekmovalne
dosežke.
In tako sta si v naslednjih
letih najvišjo stopničko izmenjavala smučarja tekača, olimpijca, soseda iz meni
ljubih Polhograjskih dolomitov – Bojan Cvajnar in Jani Kršinar.
Med ženskami je slovensko
tekaško rekreativno sceno v tem obdobju obvladovala danes 81-letna Helena
ŽIGON, ki je zmagala leta 82 in
83 – proga pa je s štartno številko na prsih
prehodila tudi na Teku 30 let kasneje.
Leto 84 je v zgodovini Teka
črna luknja – odsotnost zaradi služenja domovini se je poznala tudi na Šmarni
gori. Je bila pa jeseni tega leta ustanovljena Svetovna Zveza za gorske teke, ki
je v kasnejših letih postala močno povezana z Šmarno goro.
Leto kasneje je bilo
organizirano prvo svetovno prvenstvo v gorskih tekih. Na najvišjo
stopničko Teka stopi oseba, katere ime je v zgodovini Slovenska gorskega
Teka zapisano z zlatimi črkami.
Franci TERAŽ je tistih rosnih letih oral
ledino, pripeljal gorski tek kot tekmovalno športno zvrst iz sosednje Italije v
Slovenijo, organiziral prvo mednarodno tekmo v rodni dolini Vrat pod Triglavom,
organiziral nastope na prvih svetovnih prvenstvih kjer je sam nastopil 18-krat.!
Leta 86 se je v listo
zmagovalcev zapisala Marija TROBEC - tekmovalka, ki je v obdobju 1986 –
2000 s 15 reprezentančnimi nastopi na SP in EP postala neke vrste zaščitni znak
slovenskih gorskih tekačic.
V poznih osemdesetih in sta
slovensko športno-rekreativno sceno obvladovala dva vsem dobro poznana
»jeklena«, ki sta zmagovala seveda tudi na Šmarni gori: Lojze OBLAK in
Jože ROGELJ. V ženski konkurenci sta bili v tem obdobju najboljši
BOHINC Veronika in Nataša NAKRST.
S tem se je zaključilo prvo obdobje Teka, ko je bila proga dolga okoli 4
kilometre, torej brez pentlje preko Grmade. Start je bil prvo leto »pri
stopnici«, kasneje pa na robu parkirišča pri mostu čez Savo. Spreminjal se je
tudi prvi vzpon – prvo leto je šla proga iz Spodnje kuhinje direktno desno proti
Tacenski kapelici, nato pa smo dodali ovinek preko Zatrepa, to je ravnica pod
Grmado.
Leti 91 in 92 nista bili
prelomni samo za Slovenijo, temveč tudi za Tek.
Ker je izziv najhitrejšega
vzpona kljub desetletni zgodovini teka še vedno ostajal odprt, smo leta 91
sklenili poleg jesenskega Teka organizirati spomladi REKORD – torej
kjerkoli, samo čim-hitreje iz Tacna na Šmarno goro.
Meje sta postavila
uveljavljena atleta, Roman HOJAK in 13-kratna reprezentanta v gorskih
tekih Anica ŽIVKO.
Le teden dni po Rekordu se je
zgodila vojna in dogodki, ki so sledili, niso dopuščali organizacije jesenskega
teka. Se je pa REKORD še po nečem razlikoval od prejšnjih Tekov – organizacija
je bila na precej višjem nivoju: z elektronskim merjenjem časa, z organiziranim
prevozom opreme, vključitvijo policijske šole in podvojenim številom
udeležencev.
V tem času se je v okviru
Atletske Zveze Slovenije oziroma Odbora za gorske teke organizirala tudi
skupina, ki si je zadala cilj organizirati gorske teke v Sloveniji in ekipi
Šmarnogorska prireditev ni ostala skrita. Zaradi visokega nivoje organizacije je
bilo Teku ponujeno državno prvenstvo v letu 1992. Da bi se približali merilom,
ki jih je za tekmovanja postavljala tedaj že uveljavljena svetovna zveza za
gorske teke, smo podaljšali progo s pentljo preko Grmade.
Ker je bila - in je še vedno -
nova proga orientacijsko dokaj zapletena, smo vsa razpotja označili z lesenimi
puščicami. A ker na Šmarno goro zahajajo vse-sorte-tiči, je bila življenjska
doba 25 puščic sila kratka – najdlje – kaki 2 leti - se je obdržala tista pri
Kapelci na severnem grebenu.
Čez leta je bila najdena in shranjena…… danes se
obnovljena vrača na Šmarno goro v Vitrino Teka.
Vrnimo se nazaj k teku in
zmagovalcem… ta prva podaljšana proga je bila nekoliko krajša od današnje – iz
spodnje kuhinje je vodila direktno levo proti Grmadi, leto kasneje smo jo
podaljšali s pentljo iz Spodnje kuhinje desno proti tacenski kapelci in nato
levo prečno proti Grmadi.
Zanimivo pa je, da je bil
zmagovalec tega odprtega državnega prvenstva prvi ne-Slovenec, ki je sploh
nastopil na Teku! Drago PARIPOVIČ je za nagrado dobil barvni televizor,
katerega pa ga ni mogel peljati preko carine v rodno Hrvaško.
V ženski konkurenci se je na
najvišjo stopničko povzpela v tem obdobju ena naših najboljših dolgoprogašic; to
je bila njena prva zmaga na Teku, kasneje pa je nanizala še 3 in je tako s
štirimi zmagami najuspešnejša med ženskami: Silva VIVOD.
Pozne jeseni 92, točno 13 let
po prvem Teku, se je na Šmarni gori pisala zgodovina slovenskega gorskega teka.
Na sestanku, ki je bil sklican na pobudo Šmarnogorskih organizatorjev, so bili
postavljeni temelji razvoja Slovenskega gorskega teka, kakršnega poznamo danes.
Leto 93 smo dodali še otroške
kategorije in jim namenili zadnja 2,5 kilometraproge. Na dolgi progi je slavil Franci TERAŽ – to je bila
zadnja moška slovenska zmaga na Teku vse do… o tem kasneje. Na kratki progi je
prvi mejnik med deklicami postavila naša kasnejša snežna kraljica Petra
MAJDIČ, ki je bila sicer prva med mladinkami že leto prej na dolgi progi;
Petra se je rodila prav v letu, ko se je rodil naš Tek.
Dober glas se širi v deveto
vas, pravi slovenski pregovor. In tako se je glas o Teku razširil tudi preko
meja Slovenije. Obdobje 94 – 97 je zaznamoval Italijan Lucio FREGONA, ki
je s štirimi zmagami najuspešnejši Šmarnogorski tekač, vmes je leta 95 v
Edinburgu osvojil celo krono svetovnega prvaka.
94' je med ženskami zmagala
Helena JAVORNIK - legenda slovenske Atletike.
V naslednjih letih sta si prvo
mesto med članicami podajali Anica ŽIVKO in Silva VIVOD, med
dekleti pa Petra Majdič ter Ines in Tina Hižar, ki sta nas leta kasneje
razveseljevali z našimi prvimi medaljami na Svetovnih prvenstvih.
V poznih devetdesetih je na
tek redno prihajala tudi ekipa tekačev iz Slovaške in leta 98 je stal na
zmagovalni stopnički Marcel MATANIN.
Leta 99 in 2000 je slavil
tekač, ki se je v zgodovino svetovnega gorskega teka zapisal kot najboljši tekač
za proge gor-dol: Marco DEGASPERI se lahko pohvali s petimi naslovi
svetovnega članskega prvaka, enim naslovom svetovnega mladinskega prvaka, enim
naslovom evropskega prvaka - in dvema zmagama ter tremi drugimi mesti (01-03) na
Šmarni gori.
Med ženskami mu je leta 99
družbo na najvišji stopnički delala novopečena mladinska svetovna podprvakinja
Ines HIŽAR.
2001 je na zmagovalnih
stopničkah stal Emanulle MANZI, ki je uspeh ponovil še dva-krat – 03 in
04.
2002 in 06 je stopil najviše
»kivi«, ki ga pozna ves gorsko-tekaški svet. Kiti se s šestim naslovi svetovnega
prvaka, pri čemer mu je nedvomno najljubši tisi iz leta 2005 v disciplini
gor-dol, ki ga je pritekel v domačem Wellingtonu. Sedmega mu je »odgriznil«
podivjan vaški pes v Turčiji. Je rekorder tako rekoč vseh tradicionalnih tekov
po celem svetu, tudi našega Grintovca in Šmarne gore, vmes pa se je uspešno
podal še na olimpijsko maratonsko avanturo: Jonathan WYATT!
1999 – 00 - 01 – 02 – 03 so
bila leta, ko je bil Tek na Šmarno goro Svetovno prvenstvo po svetovnem
prvenstvu, zaradi česar se je teka prijelo ime »gorsko-tekaški Zurich«. Na treh
stopničkah so se izmenjavali sami nosilci medalj na zadnjih svetovnih
prvenstvih: Gegasperi, Wyatt, Manzi in Fregona, vmes sta se na sicer najnižjo
stopničko uspelo vriniti leta 99 ČEH Jožetu in leto kasneje domačinu,
danes novopečenemu očetu NOVAK Boštjanu.
Leta 2005 in 07 sta bila med
moškimi najhitrejša Robert KRUPICKA in Andrzej DLUGOSZ, - oba sta
rabila kar nekaj nastopov, da sta se povzpela najviše.
Med ženskami je leta 05 po
petih zmagah v svoji starostni kategoriji in več medaljah na Svetovnih
prvenstvih posegla po absolutni zmagi komaj 17-letna Mateja KOSOVELJ.
Uspeh je ponovila še leto kasneje.
Lani se je teka udeležila po
načelu »prišla-videla-zmagala-postavila rekord proge« ena najuspešnejših gorskih
tekačic zadnjega obdobja, nosilka petih medalj s Svetovnih in Evropskih
prvenstev Andrea MAYR.
Leto 2008 si bo za vedno
zapomnil tudi tekač, ki je Šmarnogorskemu teku po 15 letih vrnil slovensko
zmago. Svet je nase opozoril leta 2003 z osvojitvijo naslova svetovnega
mladinskega prvaka.
Mitja KOSOVELJ je na Šmarni gori nanizal neverjetno
serijo: v letih 97-99 je trikrat nastopil v kategoriji dečkov – prvič je bil
drugi, nato 2-krat prvi, sledijo 4 zmage v mladinski kategoriji in štirje
nastopi v članski kategoriji: 2 – 4 –
5 in
3 mesto in končno leta 2008 zmaga.
Letos, ko Tek slavi svojo
30-letnico, sta bila sta bila najhitrejša debitant Andrea Mayr in
Antonio Toninelli.
S Šmarno goro je povezana še
ena zgodba, ki jo je pisalo življenje…
Leta 2002 je Tek končal na 5.
mestu avstralski tekač, katerega e-mail naslov je bil »empire-kid@...«.
Paul
CRAKE si je vzdevek prislužil v letih 99 – 2003 s petimi zmagami na
najodmevnejši tekmi po stopnicah na stolpnico – Emire-state-building v ZDA. Že
takrat mi je omenil, da je njegov športni cilj udeležba na največji kolesarski
dirki: Tour de France. Kmalu po tem je presedlal med kolesarje in dirkal za več
profesionalnih ekip.
Leta 04 je opozoril nase z odlično vožnjo na enega najbolj
prestižnih gorskih prelazov – Grossglockner – z ramo ob rami ta ga prva prečkala
skupaj s slovenskim kolesarjem.
Jeseni 06 je sledil šok – na treningu v
Novi Zelandiji ga je sunek vetra dobesedno odpihnil s ceste, posledica je bila
huda poškodba hrbtenice, ki ga je prikovala na invalidski voziček. Tik pred
nesrečo je spoznal mladenko, s katero sta se letos v Italiji 1. avgusta
poročila. Poročna priča je bila Marco Degasperi, med svati prijatelji Emanuele
Manzi in Jonathan Wyatt, same legende Šmarne gore.
Vzporedno je tekla zgodba na
Šmarni gori - tako kot se je Tek rodil iz želje po odkritju najhitrejšega med
tekači, se je rodil leta 2001 rodil Šmarnogorski IZZIV – tekači smo
izzvali gorske kolesarje, kdo pride hitreje na našo Goro in to po vozni poti z
Zavrha. Med izbranimi najboljšimi »bajkarji« se je samo Jure GOLČER
enakovredno kosal s tekači.
V treh nastopih je kar dvakrat zmagal, postavil
rekord proge. Potem se je preselil med cestne kolesarje in doživel labodji spev
pod Grossglocknerjem, ko je z ramo ob rami s Paulom Crakeom ugnal v kozji rog
vso avstrijsko falango.
Letos poleti je bil prisiljen prekiniti sezono zaradi
nesrečnega padca in zloma ključnice.To so torej junaki 30-letnega
obdobja Šmarnogorskega teka.
Tako kot ima vsaka medalja dve
plati, jih ima tudi vsaka športna prireditev.
Cela vrsta prostovoljcev je
30 let skrbela za to, da je v zakulisju potekalo vse tako kot je treba. In med
temi bi želeli izpostaviti tisto peščico, ki je sodelovala pri Teku vseh 30 let.
Ni jih veliko, so pa veliki, vsaj prvi.
Frane MEDVED, Alenka ŠARF in Joži
LEDINEK so del te 30-letne zgodbe.
Seveda teka ne bi bilo brez
vseh tekačev obeh spolov, različnih narodnosti, veroizpovedi,
življenjskih nazorov….
Vsem tem poklanjava rojstno-dnevno torto.
Šmarna gora, 3. oktober 2009
Zapisal: Tomo Šarf
|
