Tja to zadnjega desetletja 19. stol so med obiskovalci Šmarne gore prevladovali romarji, saj je bila to zelo obiskana božja pot. V tem času sta vodil na Goro dve glavni poti – tista iz Zavrha, ki so jo uporabljali predvsem tamkajšnji domačini in oskrbovalci objektov na Gori pri prevozu večjih tovorov na Goro, ter pot iz Tacna, ki je vodila od vaške cerkve mimo »tacenske kapelce« preko sedla na vrh – danes je poznana kot »Romarska pot«. Ta pot je bila najbolj obljudena, saj so jo uporabljali romarji iz širšega področja Ljubljane, služila pa je tudi za dnevno oskrbo; med artikli, ki niso smeli manjkati na gori, viri največkrat omenjajo vino... Po približni trasi današnje »Poti čez korenine« je sicer vodilo več bližnjic, a so jih lastniki parcel sproti zapirali z robidovjem in dračjem, vse dokler niso obupali in popustili spremembam, ki jih je prinesel čas. Domačini iz Vikrč in Pirnič so uhodili tudi današnjo »Kovačevo stezo« in »Pot čez peske«.

V osemdesetih letih 19. stoletja se je v Ljubljani izoblikovala skupina »piparjev«, katere člani so bili leta 1893 pobudniki za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Redno so se shajali na Šmarni gori in leta 95 odprli vpisno knjigo, v katero se je že prvega leta vpisalo 1425 obiskovalcev.

Do prve svetovne vojne je tako na Šmarni gori že povsem prevladal izletniški značaj obiskovalcev nad božje-potniškim, večina poti pa je bila omejena na področje Šmarne gore – strma in skalnata pobočja sosednje Grmade so ostajala bolj ali manj nedotaknjena; na ta vrh je v tistih časih vodila samo slabo uhojena stezica s sedla.

Po prvi svetovni vojni, ko je Ljubljana dobila vseučilišče, so skalovje pod Grmado odkrili visokošolci, ki so s tem prinesli svež veter tudi na Šmarno goro oziroma bolje rečeno, na Grmado. V letih 1925-30 se je dogajanje preselilo v ta konec. Obdobje se je začelo tragično s prvo žrtvijo – 6. novembra '26 se je smrtno ponesrečil komaj 21-letni Lojze De Reggi, čemur je sledilo še nekaj plezalskih nesreč. Tacenski župan je bil prisiljen ukrepati in je ob Vikrškem vodnjaku je dal postaviti tablo z napisom:

PREPOVEDANO JE NASKAKOVATI TURENC BREZ POLNE PLEZALNE OPREME (KLINI, PLEZALKE, PLEZALNA VRV)

Tabla je v nekaj letih propadla in kot spomin na neko obdobje jo je pospravil legenda Šmarne gore, Vilko Mazi.

Le mesec po tem, ko se je zgodila prej omenjena nesreča, je Josip Wester, takratni »preizkušeni in vselej skrbno preudarni gorohodec«, kot ga kasneje opredeljuje Vilko Mazi, poslal »Odprto pismo predsedniku SPD« (Tominšku), v katerem predlaga »apiniziranje« Grmade. Predlaga izgradnjo treh poti, ki bi vodile na ta romantični in divji vrh, kot ga opredeljuje. Prva, »planinska« bi vodila preko Turenca in bi bila »mestoma opremljena z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah«, drugi dve pa bi bili primerni za »zložne turiste« - ena bi vodila od Vikrč po grebenu preko vrha Grmade do sedla, druga pa bi se vila iz Vikrč pod Turencem prečno do Sedla. Priporoča tudi izgradnjo brvi čez Savo med Mednim in Vikrčami ter ureditev kopališča v bližini. Takole zaključuje svoje pisanje:

Ali ne bi bilo naravnost higienično početje: vzpon na Grmado, da si pretegneš ude, se prezračiš in prepotiš, nato čez Vikrško polje k Savi v kopel, nato po brvi v Medno, če hočeš na južino k Cirmanu, nato pa na vlak in hajd nazaj v Ljubljano? V 3 urah bi se dal tak planinsko-higienski izlet zložno opraviti. Danes sem za pot čez Grmado po trasi B (po grebenu) in nazaj po trasi C (preko sedla) prehodil v pičli 1 ½ uri. Gospod predsednik! Zavleklo se mi je to pisanje, vendar upam, da mi moj javni apel na Vašo osebo oprostite pač z ozirom na javnost, ki sem jo hotel seznaniti z načrtom, katerega ste Vi kot predsednik našega društva itak že v načelu odobrili. Zdaj gre še za to, da se načrt tudi strokovnjaško prouči iz tehničnega in finančnega vidika in da se poizve, kako stališče zavzamejo pri tem neposredno prizadeti krogi. Vi, velecenjeni gospod predsednik, ki ste si že pridobili najodličnejših zaslug za razvoj planinstva in slovenske turistike, naj bi si s srečno inavguracijo zgornjih načrtov, ki utegnejo biti v prid ne samo Ljubljani in Ljubljančanom, temveč bodo netili veselje do planinstva in pospeševali zdravstvenost naših sodobnikov in prihodnikov, vpletli nov šopek v nevenljivi venec svojih zaslug, ki vam jih je priznalo tudi Nj. Veličanstvo naš kralj, s čigar odliko Vam jutri odičijo vaše prsi. S prisrčno čestitko na tem odlikovanju, ki vam daje poroštvo, da boste tudi v bodoče svojo mladeniško vnemo posvečali razvoju našega planinstva, sklepam to pismo, proseč Vas podpore, da naše zgoraj iznesene načrte čim preje oživotarimo, zlasti da alpiniziramo Grmado, ki si je s smrtno nesrečo mladega De Reggija sedaj pridobila planinsko gloriolo. Vam vdani J.W., V Ljubljani, dne 8. decembra 1926

Pismo je bilo objavljeno v Planinskem Vestniku leta januarja 1927. Takole pa piše leto kasneje Josip Novak v svoji knjigi »Šmarna gora«: »Po iniciativi oblastnega inšpektorja v pokoju g. Josipa Westra so se začeli slovenski turisti še prav posebno zanimati za Grmado in njeno strmo in zelo skalovito pobočje nad Vikrčami. Zlasti je stopila Grmada zelo v ospredje, odkar se je otvorilo postajališče Medno, ki leži ravno nasproti Vikrčam. Pri osrednjem odboru »Slovenskega planinskega društva« se je dne 19. januarja 1927 ustanovil »Šmarnogorski odsek«, ki ima nalogo, da izdela vsa pota in markacije po Grmadi in Šmarni gori ter uredi razmerje z lastniki tamošnjih parcel in napravi brv čez Savo v Mednem. V ta odsek so bili imenovani: Alojzij Knafelc, Emerik Ferlinc, dr-Živko Lapajne in Josip Wester. Že pred ustanovitvijo tega odseka pa je Josip Wester na občnem zboru SPD, ki se je vršil 11. maja 1926 sprožil misel, da bi se Grmada »alpinizirala«. Napravila naj bi se prava planinska pota, ki naj bi nadomeščala ture v prave planine tistim, ki jim čas ali gmotna sredstva ne dopuščajo, da bi se privoščili boljše in dražje ture na druge velikane. Iz Vikrč je že nekdaj držala in še drži steza od gostilne »Pri Kovaču« položno po zapadnem pobočju, dokler ne pride nekoliko pod Gorjancem na kolovoz, ki vodi iz Zavrha na Goro. Pa tudi iz Zavrha grede se lahko na več mestih ogneš kolovoza s tem, da ko kreneš po bližnjicah. Leta 1927 pa se je začel uresničevati Westrov načrt. Na gorenji strani gostilne »Pri Kovaču«ugledaš kmalu rdečo tablico S.P.D. z belim napisom: Pot na Grmado. Markacija (rdeči krogi z belimi pikami v sredi; izvedla sta jih Knafelc in Wester marca 1927) je tako dobro izvršena, da je nemogoče, da bi zgrešil pot. Spočetka pravzaprav ni pota. Poznajo pa se prav dobro izhojene stopinje v ključih po borno z reso in robidovjem porasli goljavi in golo štrlečem kamenju. Svet tu precej visi, prav pravcato »babje koleno«, in marsikdo si odpne tu suknjič in srajco; toda drugih nadlog ni, ker za 10 minut najhujša strmočina, ki pa ni prav nič opasna, že pojenja. Drugi del pota, po robatem hrbtu do zv. Rogljičev (robatih skal) je pa že vseskozi lažji; ostala tretjina, od Rogljičev na prvi in nato na glavni vrh je pa povsem nedolžna, prav lepa promenada kakor tudi navzdol na preval med Grmado in Šmarno goro. Vso to pot prehodijo lahko tudi otroci, vendar naj imajo žreblje na podplatih in skrbno spremstvo, da ne bodo po svoji volji kolovratili okoli in zašli na opasnejša mesta. Ta pot je med izletniki splošno znana kot »Westrova pot«. Letos začetkom junija pa je bila dodelana prava planinska pot na Grmado za najbolj »zagrizene« turiste. Pri leta 1925 narejenem cementnem koritu v Vikrčah te opozori na to rdeča tablica S.P.D. z belim napisom »Zavarovana plezalna pot na Grmado«. Ta pot je napravljena po planinski pravilih in je bogato opremljena z oprijemali in klini in žičnimi vrvmi ter je zlasti v spodnjem delu izpeljana jako strmo v skalah in med pečinami. Nekaj sto korakov hodiš po trati in gozdu, da dospeš v vznožje glasovitega Turenca in že si v skalovju. V preduhu pod Turncem so napravili lesene stopnice in vzpneš se vedno više po skalnati strmini. Par pasaž je prav romantično zanimivih, z lepimi pogledi v globino. V gornjem delu poti prideš že na mehka tla in po previdno speljanih vijugah dospeš na prej omenjeno »Westrovo pot« po kateri nadaljuješ svoj izlet na Grmado. Kjer se strneta »plezalna« in »Westrova« je postavljena klop kot počivališče. Vsega vzpona po novi plezalni poti je 20 do 25 minut. Vkljub strmini ne nudi nikakve nevarnosti; treba je le opreznosti, dobrega prijema in sigurnega stopa; vrtoglavci pa naj se rajši ne podajo nanjo. Pot je strokovnjaško nadelana; podrobni načrti zanjo je napravil znani planinec Knafelc, delo pa sta skrbno izvršila dva veščaka: Hanza Vertelj iz Kranjske gore in trentarski Kravanja-Kopiščar. Ljubljanski primarij dr. Josip Pogačnik pa je iz lastnega žepa poravnal izdatke za porabljeni železni material ter s tem pokazal, kako zna kot zdravnik ceniti zdravstveni pomen planinske telovadbe. Nova pot je bila na slovesen način otvorjena 10. junija 1928….. …. Glede potov bi bilo s tem prijateljem Grmade vsestransko ugodeno. Napraviti bi bilo treba le še brv čez Savo med postajico Medno in Vikrčami. Šmarnogorski odsek S.P.D. si je zasnoval tudi za to potreben načrt in ljubljanski oblastni odbor je iz kredita za pospeševanje turistike dovolil v ta namen denarno podporo. Brv čez Savo je potrebna tudi za prometne svrhe, ker bi vasi Vikrče, Pirniče in Zavrh dobile najzložnejšo zvezo z železniško postajico v Mednem..

Most je bil zgrajen le nekaj let za tem – leta 34.

Že omenjeni Vilko Mazi se je v zgodovino Šmarne gore zapisal predvsem po izgradnji dveh poti: »Mazijeve steze« in »Poti Svobode«.

Že pred vojno je pretaknil vsako skalo, da bi našel primerno povezavo med grebenom Grmade, kjer je potekala Westrova pot, in Zatrepom, do koder je pripeljal kolovoz iz Vikrč. Maja 1945, v dneh, ko so se po cesti proti Medvodam umikali nemški vojaki, je dokončno določil traso in v spomin na tiste trenutke je nastajajočo pot poimenoval »Pot svobode«. V naslednjih 12 mesecih je s pomočjo somišljenikov iz okoliških vasi opravil veliko zahtevnega dala in leto kasneje, 9. maja 46 je bila nova pot uradno odprta.

Istočasno je snoval že nadaljevanje – »Pot svobode« naj bi obkrožila oba vrhova v približni izohipsi nekje na sredini med Savsko nižino in 360 višjima vrhovoma. Večji del bi lahko potekal po obstoječih kolovozih, ki bi bilo potrebno na določenih mestih samo povezati; edini večji odsek, kjer bi bilo pot potrebno nadelati na novo, je bila povezava med vozno potjo in grebenom Grmade. V času, ko je za novo pot je urejal zemljiške zadeve, je opazil, da je na že zgrajenem odseku v prvem letu izginil ves teloh in drugo cvetje. Zato se je odpovedal dokončanju te promenadno-sprehajalne krožne poti.

Na misel pa mu je prišla druga ideja, to pa je povezava Zatrepa z zgornjim delom Westrove poti, z dobro vidnim »kolenom« na grebenu Grmade. Več let je sam »krampal« po skalovju in utiral pot, pri tem pa pazil, da je njegovo početje čim dlje ostalo prikrito očem obiskovalcem. Leta '53, ob 60-letnici Slovenskega Planinskega društva, je predal pot v uporabo in planinci so jo poimenovali »Mazijeva steza«.

V sklopu opisov utiranja novih poti na Goro lahko uvrstimo tudi prvič zapisano idejo o izgradnji žičnice; le ta datira v davno leto 1911, »nadinženjer« Fran Žužek si je zamislil »žično vzpenjačo«, katere spodnja postaja bi bila v Tacnu pri »Medo baru«. Za postavitev je celo pridobil soglasje cerkvenih oblasti, a ideja je iz neznanih razlogov zamrla.

S tem se je končalo pionirsko obdobje utiranja novih poti po pobočjih Šmarne gore in Grmade. Naslednikom Josipa Westra in Vilka Mazija ostaja, da v teh časih, ko je »Gora« postala osredji Ljubljanski športni objekt na prostem, skrbimo, da bo Šmarna gora ostala zanamcem taka, kot smo jo prevzeli.

Zapisal: Šarf Tomo

Viri:

• Planinski vestnik
• Knjiga »Šmarna gora« avtorja Josipa Novaka, 1928
• Vodnik »Šmarna gora«; izdalo PD Šmarna gora, 1974 in 1981